Vstajanje- naporno, zajtrk- prijetno, pohod- naporno, kosilo-prijetno… če povzamemo današnji dan, bi lahko rekli prijetno s koristnim. Zjutraj še nismo vedeli, da bomo corn flex z jogurtom ter marmelado s kruhom do dobra izkoristili in to prav vsako kalorijo, ki smo jo dobili. Bi bilo dobro, da bi bilo jezera več, ker bi potem prej prišli do njega, ker že pot do razgledne točke se je vlekla…mislim, da nobenega ni imelo, da bi se vrgel noter. Lahko bi bil Samo tako prijazen, da nas bi peljal po bližnjici, glede na to da vse reke na Notranjskem se nekje pojavijo, malo tečejo in nato po nekakšni podzemni bližnjici spet na plano nekje drugje. Za nas danes bližnjic ni bilo. Je pa zato kosilo izginilo kot reka ponikalnica. Pa ni čudno, saj so bili goveja juha, pečen krompir in piščanec pravi zaklad za prazne podzemne jame imenovane želodci. Po kosilo pa smo bili deležni tudi sladice. Pripravili so jo učitelji. Rekli so ji: počitek, 45min kalorij:-)
Popoldne smo pričeli z razvijanjem čutov. Najprej smo na odmor poslali oči. pot skozi gozd smo iskali s pomočjo vrvice. Prisluhnili smo zvokom iz gozda. morda je bilo slišati tudi medveda, ki jih tukaj okoli ni malo. Popoldanska malica je bila v obliki gozdnega piknika: čemažev namaz, oreščki in suho sadje. Sami gurmanski užitki, ki jih ne bi bili “fauš” tudi medvedu. Zato smo se v večernih urah najpogumnejši odpravili na medvedje krmišče. Nastavili smo mu ostanke naše večerje (jih ni bilo veliko, še sreča da imamo zelo izbirčne sostanovalce iz druge OŠ, ki ne vedo, kaj je dobra hrana) in nastavili kamero, ki beleži gibanje. Do četrtka bomo morali čakati na posnetke. Učiteljica Mija je povedala, da nas morda medved že kje opazuje, ampak je tako plah, da si ne upa blizu. Bomo videli. Veselimo se kaj bo prinesel jutrišnji dan. Čao mami in ati.
