»Razumi me brez besed, začuti me brez dotika: poglej, kaj sem ustvaril.«
Nezanemarljiva je sporočilna vrednost besed, a srce pričujoče razstave je vrsta ustvarjanja, ki se obiskovalcev želi dotakniti po drugačni poti. Nagovarjajo naj slike, lutke, ilustracije ter izdelki s svojo, sebi lastno, sporočilno vrednostjo. Naj se razumevanje in čutenje, ki je odvisno ne le od razstavljenih izdelkov, temveč tudi od zrenja vsakega obiskovalca posebej, tokrat oblikuje iz sporočilne vrednosti upodabljanja in izdelovanja.
Otvoritev razstave je obenem tudi osrednji kulturni dogodek srečanja partnerskih šol v okviru projekta Comenius. Ker sodelujoči govorimo pet različnih jezikov, je razstava medij medsebojnega srečevanja in spoznavanja, kljub jezikovnim barieram. Vizualna podoba razstavljenega vselej nagovarja enaka čustva ter čute, ne glede na jezikovno poreklo posameznika. Ker obiskovalcem z besedami lastnega jezika težko razložimo, kdo smo in kaj počnemo, smo tudi zanje razstavili to, kar smo ustvarili. Določeni izdelki razstave so nastali prav v okviru projekta Comenius, na primer lutke, ustvarjene za dramsko uprizoritev koroške narodne pravljice Mojca Pokrajculja. Čeprav gre v osnovi za besedno umetnost, imajo prav za projekt bistveno sporočilno vrednost lutke, saj s svojo vizualno podobo drugače govorečim razkrivajo vsaka svojo vlogo ter lastne karakterne poteze in tako ustvarjajo pravljično vsebino.
Razstava je plod dela zadnjih dveh let, katerega idejni ter obenem pedagoški vodja pri delu z učenci je likovna pedagoginja Vida Kejžar, ki ji že vrsto let, generacijo za generacijo, uspeva iz vsakega posameznega učenca izvabiti največ in najboljše. S svojim ustvarjalnim, pedagoškim in obenem globokim človeškim čutom učence vsakokrat usmeri na pot maksimalne lastne aktivnosti, česar rezultat je izdelek, ki je unikaten, svojski, avtentičen, stilsko zanimiv in neponovljiv. Učenci so skozi proces dela in ustvarjanja vodeni na način, da se nehote in nevede izrazijo takšni, kakršni so v svojem bistvu, v svoji notranji naravi in nemalokrat se zgodi, da prav na ta način povnanjajo svoja nezavedna čustva in včasih celo stisko. Likovna učilnica na naši šoli je tako obenem prostor ustvarjanja in prostor sproščenega izražanja. Razstava je zasnovana na ta način, da je prav takšen proces dela dobro viden. Pedagoginja želi učence za delo navdušiti in motivirati do te mere, da jim končni cilj nikoli ni ocena, temveč izdelek sam. Dodana vrednost pa je že omenjeni proces, ki učence notranje bogati, razbremenjuje, sprošča ter obenem krepi občutek lastne sposobnosti in vrednosti, ko izdelek ob vloženem trudu zadobiva svojo končno podobo. V preteklosti učitelj Tone Krek, v zadnjih letih pa se je s svojim delom v okviru pouka tehnike in tehnologije likovni pedagoginji pridružila tudi učiteljica Vesna Keše, ki na svojem področju prav tako poskuša v učencih vzbuditi pozitiven odnos do dela samega ter obenem zadovoljstvo ob nastanku končnega izdelka. Skupaj z učenci dokazujejo, da je tudi tehnična delavnica lahko prostor ustvarjanja in domišljije. Razstavljeni so tudi izdelki, ki so nastali prav v takšnem prostoru. Pomembno pa je, da se pri delu, če je le možno, uporablja EKO materiale.
Z razstavo se še vidneje vključujemo v družbeni in kulturni prostor, v katerem bivamo, se učimo, delujemo in ustvarjamo, zato smo še posebej veseli in obenem ponosni, da se nam je ponudila takšna priložnost. Čeprav k ogledu vabimo z besedami, želimo, da za čim širšo javnost s tokratno razstavo postanemo prepoznavni s podobami in izdelki, skozi katere se zrcali delo, trud, notranji svet ter ustvarjalnost naših učencev ter pedagogov. Upamo, da bo razstava resnično dovolj zgovorna sama po sebi – brez besed in brez naše navzočnosti.
Določene razstavljene izdelke bo ob ogledu možno rezervirati in jih po končani razstavi kupiti. Sredstva, pridobljena na ta način, bomo namenili socialno ogroženim učencem.
Za razstavo Ada Šturm, OŠ Jela Janežiča
